»Dolgčas mi je.« Ta majhna fraza s tako veliko močjo, ki marsikaterega starša nemudoma napolni s kaskadami krivde, vznemirjenosti in strahu. Če je nekomu dolgčas, je nekomu drugemu spodletelo zabavati, animirati, kreirati … Ampak kako je lahko odraslemu ali otroku dolgčas, če je okoli nas vedno toliko stvari? In kdo je zdaj tukaj odgovoren? Je to težava otrok ali staršev? In zakaj je treba dolgčas takoj pregnati?
Na videz enostavno vprašanje s preprostim odgovorom, ki pa predvsem v zadnjih letih pozvroča veliko stresa in težav. Mi smo se lotili raziskovanja brez obtoževanja in očitanja, ampak preprosto z namenom, da osvetlimo problem in najdemo rešitev.
Pa začnimo na začetku: »Kaj je to dolgčas?« Dolgčas je občutek ali stanje neugodja. Običajno nastopi ob pomanjkanju zunanjih stimulansov, kot so igra, delo, družba, zabava …
Ni težko ugotoviti, da je tega neprijetnega občutka veliko več, kot so ga poznale prejšnje generacije. Kaj se je zgodilo? Kdaj? Nekje na poti so se prav starši, ki so v otroštvu sami plezali po drevesih, se podili za žogo ter povzročali večje in manjše lumparije, pustili prepričati, da morajo ravno oni poskrbeti za to, da otrokom ne bo dolgčas. Prav tako so se predali prepričanju, kako zelo pomembno je za otroka, da poleg šole obiskuje še nešteto obšolskih dejavnosti, in še preden so se zavedali, so jih prevažali z ene na drugo, jih čakali ter tako popolnoma podredili svoj delovni in prosti čas. Kupili so idejo in nevede ukradli otroštvo tistim, ki jih imajo najbolj radi – svojim otrokom – sebe pa preobrazili v neprepoznavne, razdražene in utrujene starše.
In prav ti, nekoč aktivni otroci, danes starši, se soočajo z naraščajočim problemom nekemičnih odvisnosti, slabe motorike in čustvene nepovezanosti svojih otrok. Sami, utrujeni od nenehne skrbi, da otrokom ne bi bilo dolgčas, zaradi tega pregorevajo bolj kot zaradi napornega delovnika. Čustveno izčrpani od vse pogostejšega obojestranskega nezadovoljstva.
Rešitev za to je, da se otrokom pusti, da jim postane dolgčas.
Čeprav se pogosto zdi, da je dolgčas moteč občutek, ki se ga moramo izogibati za vsako ceno, znanost pravi, da lahko dejansko koristi našemu razmišljanju in življenju. Strokovnjaki so ugotovili, da prav dolgčas vzpodbuja ustvarjalnost, kreativnost in inovativne ideje.
In če tega otroci (in starši) ne razumejo dovolj zgodaj, sledijo težka presenečenja. Šola ni vedno zabavna, niti ni naloga učitelja, da animira in zabava, pač pa poučuje. Seveda obstajajo bolj ali manj zabavni načini, pa vendar življenje ni neskončna parada zabave, kot jo nekateri otroci, pa tudi odrasli pričakujejo.
Tukaj je na mestu citat iz knjige Marie Semple: »Zaupala ti bom življenjsko skrivnost. Praviš, da ti je dolgčas, naj ti povem, da bo življenje postalo samo še bolj dolgočasno. In prej ko ugotoviš, da je zabavnost in zanimivost življenja odvisna samo od tebe, bolje bo zate …«
Od računalniške generacije seveda ni pričakovati, da bo čez noč začela plezati po drevesih, pa vendar jim je treba vrniti otroštvo. Polni urniki obšolskih dejavnosti jih izčrpavajo in jim kradejo prosti čas. Oboroženi s številnimi znanji, stimulansi, a brez potrpežljivosti, samozadostnosti, s težavami v osebni komunikaciji, z neobvladovanjem čustev in še bi lahko naštevali …
Pustite otrokom, da jim bo dolgčas, le tako bodo razvili samostojnost in samozadostnost. Starši nikakor niso odgovorni za animacijo, niti pametni telefoni in tablice, ki cvrejo možgane že skoraj dojenčkom.
Dopustite otrokom, da jim bo dolgčas, saj bodo le tako zares razvili samozadostnost, ki je nujna za zdrav razvoj. Razvili bodo kreativnost, postali bodo iznajdljivi, bolj radovedni, začeli bodo sanjati in vse to je zanje tako pomembno.
Dopustite otrokom biti otroci.
Avtor: Nataša Drozg
Comentarios